»Kjer roka roko stisne v delo,
tam srce bije skupno, veselo.«
V borovem gozdu nad našo vasjo stoji cerkev svetega Jurija, ki že dolgo let ni več v uporabi. Območje z okolico cerkve je bilo spoznano kot gradišče – spomenik arheološke dediščine. Menda naj bi izza cerkve bilo pred mnogimi leti tudi pokopališče o katerem dandanes ni več sledi. Na cerkvi so bili po pripovedovanjih starejših vaščanov leta 1932 trije zvonovi, ki so jih leta 1942 okupacijski fašistični vojaki Italije ukradli in odnesli v Italijo. Zvonove, ki niso bili le kovina, temveč glas duhovnega življenja vasi. Do leta 1960 je bila v vaški cerkvi na dan cerkvenega zavetnika sv. Jurija (24. aprila), vsako leto maša. V tem letu je imel zadnjo mašo senožeški župnik g. Šonc. Njegove mašne pripomočke s kelihom vred, pa so kljub temu, da maše že dolgo ni bilo več, vse do leta 1970 hranili na hišni številki 5 pri »Volkovih« po domače. Takrat je pripomočke prevzel senožeški župnik g. Furlan in jih odnesel v Senožeče. Iz cerkve so lesene mize in stole sežgali vojaki JLA, da so se pozimi greli ob ognju, ko so imeli vojaške vaje. Kar je v cerkvi še ostalo, je pa po pripovedovanju vaščanov, uničila senožeška mularija.
Kmalu po nastanku države Slovenije je skupnost skupaj s Potočani in domačim župnikom g. Francem Razporjem cerkvici obnovila streho, da smo jo zaščitili pred propadom. Do takrat je bila streha prekrita s kamnitimi skrlami, od takrat naprej pa z moderno kritino Bramac, sive barve. Ker je bila okolica cerkve precej zarasla, smo takrat okolico očistili. Od takrat, pa vse do letos, se je okoli nje spet precej zaraslo. Zato smo se na mojo pobudo vaščani dne 5.4.2025 znova zbrali ob stari cerkvi in požagali zaraščeno drevje, očistili streho in žlebove ter okolico in omogočili, da cerkev po dolgem času spet zadiha s prostorom okoli sebe.
Pred cerkvijo zaenkrat še raste mogočna lipa, katero dva človeka ne objameta. Čeprav ni več v redni uporabi, cerkev ostaja pomemben simbol našega kraja. Je spomin na preteklost, duhovno središče prejšnjih generacij in neprecenljiv del kulturne dediščine Potoč. Na vrata cerkve sem že pred mnogimi leti namestil ključavnico in jo zaklenil, prav z namenom, da bi se zanamcem ohranila vsaj v takem stanju, kot je sedaj.
S skupnim delom smo pokazali, da spoštujemo preteklost in da nas tudi danes povezuje odgovornost do kraja, ki mu pravimo dom. Cerkev sv. Jurija naj stoji še naprej – kot opomnik, navdih in sporočilo prihodnjim rodovom, da je vredno ohraniti to, kar so ustvarili naši predniki.
Istočasno so vaščanke in vaščani po vasi očistili pesek, ki ostane od posipanja, pripravili cvetlične posode za sajenje rož, odstranili moteči plevel in suhe veje ob cesti. Pobralo se je tudi smeti ob cesti proti Senožečam in Dolenji vasi. Poskrbeli smo za celostno ureditev vasi in njene okolice, kot to naredimo vsako leto, v mesecu aprilu.
Andrej Škapin
