»TATA, KI SO TE STOPNICE?«
Vse se je začelo s Prelazovimi fanti: očetom Bogdanom ter njegovima sinovoma Lukasom in Markom, stanujočih v Špilah. Otroka sta večkrat slišala doma pripovedovanje o tem kako so nono Ervin in ostali Vremci hodili z vlakom na delo, do tja pa je vodila pot po kar 178 stopnicah. Seveda sta si hotela te stopnice ogledati, zato jih je očka Bogdan pospremil do tja. Ampak stopnic skoraj ni bilo več videti! Odkar so postajališče v Vremah ukinili, stopnice niso bile več v uporabi in so se pošteno zarasle. Postale so neprehodne, prepletla jih je gosta robida in drugo rastje. Pogled na to je spominjal na pravljico Trnjulčice, v kateri je bila pot do gradu zaraščena in neprehodna…
Fanta sta si zamislila, da bi stopnice očistila in sta toliko časa prosila očeta, da jima je ustregel, misleč, da se bosta kmalu naveličala. A kar je bilo na začetku le majhna avantura, je preraslo v resno delo, fanta nista popustila. Pri tem jih je podpiral ženski del družine - mama Ana in najmlajša sestrica Hana, ki sta jih na delu večkrat obiskali in jih pocrkljali z malico in pijačo iz nahrbtnika.
Bogdan in fanta so dan za dnem, popoldan in med vikendi, zagnano čistili, rezali, pulili…si utirali pot čez trnje…in stopnice so se pokazale v vsej svoji veličini.
Vaščani se kar nismo mogli načuditi kaj je uspelo narediti Bogdanu in njegovima 7 in 5 letnima sinovoma.
Že večkrat pred tem je bila podana pobuda s strani vaščanov, da bi organizirali delovno akcijo in pristopili k čiščenju teh stopnic, vendar si noben ni upal začeti.
Ob tem pa smo sklenili, da jim bomo pomagali in delo dokončali, stopnice popolnoma očistili, popravili in jih usposobili za hojo. Povezali smo se s Krajevno skupnostjo in TKŠD Urbanščica in na akcijo povabili vse ljudi dobre volje, tiste, ki se še spomnijo hoje do postaje in tudi tiste, ki za stopnice še slišali niso.
Akcije se je udeležilo lepo število Špilarjev, od najmlajših, do najstarejših, ter posameznikov iz sosednjih vasi, oboroženih s krampi, lopatami, žagami, dobro voljo in z neobhodno potrebno mehanizacijo. Tudi vreme je bilo za ta zimski čas prelepo in v zavetju borovcev nam je postalo ob predanem delu hitro vroče.
Kaj vse je mogoče kadar se združijo ljudje dobre volje! Po dolgem času smo se vaščani srečali v tako velikem številu, sodelovale so cele družine, od najmlajših vnučkov do non in nonotov, sosedje, prijatelji. Delo je potekalo hitro, med pogovorom in smehom z zavedanjem, da sodelujemo v akciji, ki nam bo ohranila spomin na naše prednike, na način življenja, ki ga ni več in da bomo ohranili vsaj košček naše dediščine.
Akcija je popolnoma uspela. Očistili smo stopnice, nekaj smo jih celo nasuli s peskom in očistili del trase ob stopnicah. Ob prvi priložnosti bomo ob pomoči strojne mehanizacije delo dokončali.
Včasih so te stopnice popeljale ljudi v svet, danes pa nam služijo za šport in rekreacijo. Čeprav se njihova namembnost spreminja, je prav, da jih vzdržujemo in ohranjamo, saj so naša kulturna dediščina.
In še vabilo!
Vse sprehajalce vabimo, da s hojo in »teptanjem« pomagajo varovati stopnice pred zaraščanjem. S seboj imejte vrtne škarje in odščipnite vse, kar vam prekriža pot. Na vrhu boste nagrajeni s prekrasnim razgledom na Špile, Famlje, Vremski Britof, Škoflje in na Vremsko polje, vse tja do Zavrhka.
Še nekaj zgodovinskih dejstev:
Po 2. svetovni vojni še ni bilo železniške postaje v Vremah. Bilo je le postajališče v Gornjih Ležečah in ljudje so morali prehoditi več kot 5 km, če so se želeli peljati z vlakom v službo ali po drugih opravkih. Vremsko postajališče so nad Dolnjimi Vremami odprli leta 1950. Iz vasi je do tja vodila širša pot, iz Famelj pa so na postajo hodili po gozdni stezi. Ludvik Prunk - Zemrov, vaščan Dolnjih Vrem, rojen leta 1904 je bil idejni pobudnik, da se do postaje naredi betonske stopnice. Zbral je še ostale somišljenike, ki so idejo podprli in jo tudi uresničil. Vaščani Dolnjih Vrem so tako naredili 178 betonskih stopnic. Takrat je bil železniški potniški promet zelo gost in nujen, saj drugega prevoza ni bilo.
Krajani iz Vremske doline in okolice ter celo Brkinov, so vsakodnevno pešačili na železniško postajo Vremah, od koder jih je vlak popeljal bodisi v službo, šolo ali po različnih opravkih. Judita Magajna iz Vremskega Britofa se spominja, da je bilo v tistih časih na Vremski železniški postaji zelo živahno. Ob delavnikih se je tam v jutranjih urah zbralo tudi do 57 ljudi, ki so čakali na prihode vlakov in se z njimi odpeljali v različne smeri. Pot v službo in v šolo je bila daljša in napornejša kot v današnjih dneh, ljudi pa je združevala.
Da se stopnice niso zarasle so jih domačini redno čistili in jih vzdrževali. Tako je bilo do leta 1997, ko so ustavljanje vlakov na železniški postaji Vreme ukinili. Čez nekaj let so objekt postaje podrli in stopnice je začelo zaraščati. Četudi niso bile več uporabne so jih nekateri vaščani pred več leti očistili. Porezali so robidovje, ki pa se je kmalu ponovno zaraslo in stopnice popolnoma prekrilo.
