Brati življenjske zgodbe, splete okoliščin, o katerih se vedno znova sprašujemo ali so to naključja ali pač ne, je vedno navdihujoče. V vsaki življenjski zgodbi se radi povprašamo, kaj je tisto, kar človeka žene po določeni poti. Od kje so tiste sanje, ki nadvse močno, včasih s silovito premočjo butajo skozi naše misli, govorijo glasno, včasih prepevajo in trmasto ne odnehajo tako dolgo, dokler jim ni človek pripravljen slediti ne glede na vse. Življenjska zgodba Ite Rine lahko deluje kot muza, ki nas nagovarja k temu, da sanjamo velike sanje in da si jih dovolimo uresničevati. Vsak dan znova.
Občinski praznik občine Divača je datiran na 7. julija, ko je rojstni dan Ide Kravanja - Ite Rine. 7. julija se spominjamo njenega življenja in ga praznujemo s slavnostno sejo in kulturnimi dogodki, med katere je uvrščen tudi tradicionalni Poklon opusu enega izmed slovenskih filmskih igralcev.
O življenju prve slovenske filmske igralke Ite Rine
Ita Rina je bila prva Slovenka, ki ji je uspelo, da se je prebila v evropski filmski vrh in za kratek čas zablestela v zvezdniškem sijaju. Brez igralskih izkušenj se je odpravila v filmsko meko Berlin, kjer je statirala, igrala majhne vloge in se učila igralskega poklica. S filmom Erotikon in Obešenjakova Tončka je zaslovela in si zagotovila trajno mesto v zgodovini filmske umetnosti. V svoji domovini je bila še posebej priljubljena, portretirali so jo slavni slikarji, glasbeniki pa so ji posvečali pesmi, kinematografski podjetniki in njeni oboževalci so ji prirejali sprejeme in srečanja s časopisnimi poročevalci, ki so zvesto sledili njeni filmski karieri. Prav časnikarjem se je treba zahvaliti, da se je njeno življenjsko in umetniško zgodbo lahko rekonstruiralo. Na višku svoje kariere je predstavljala idol tako za najstnice, ki so sanjarile o filmu, kot tudi za moderne emancipirane ženske, ki so se želele uveljaviti s svojim delom. Tudi Ita Rina je bila razpeta med kariero in družinskim življenjem, za katerega se je odločila tudi zaradi velikih delovnih obveznosti in drugih obremenitev, ki jih je prinašala zvezdniška slava.
Ida Kravanja se je rodila v Divači 7. julija 1907. Oče Jožef Kravanja je bil iz Bovca, mati Marija, rojena Marka, pa iz Loga pod Mangartom.
Idin oče je bil zaposlen na železnici kot večina prebivalcev Divače, tedanjega pomembnega železniškega križišča. Ko je bila Ida stara leto dni, je dobila sestrico Danico. Ida je bila živahna, radovedna deklica, rada se je potepala, plezala po drevesih in se igrala fantovske igre. Najbolj se je veselila raziskovanja kraških jam, kamor sta zahajala z očetom v njegovem prostem času.
Ob izbruhu vojne med Avstro-Ogrsko in Italijo se je družina Kravanja preselila v Ljubljano. Najprej so stanovali v Šiški nato v Rožni dolini. Ida je končala Tretjo mestno ljudsko šolo in se leta 1919 vpisala na dekliški licej.
Konec oktobra leta 1926 je v Slovenskem narodu izšel razpis za lepotno tekmovanje za Miss Evrope, ki ga je prirejala ameriška distribucijska družba Fanamet. Za to tekmovanje je veljalo veliko zanimanje - tako med dekleti kot tudi v tisku. Zmagovalka naj bi dobila “bogato nagrado in filmski angažma v Ameriki.” In prav tu pri tem lepotnem tekmovanju se prične usodna zgodba prve slovenske filmske igralke. Ker se je Ida Kravanja razvila v pravo lepotico, so jo prijateljice prijavile na tekmovanje. Udeležbo na finalu je na zahtevo svoje matere odklonila.
“Potem je prišla k materi cela delegacija novinarjev, slikarjev, znancev … Nagovarjali so jo, naj mi dovoli iti v Zagreb. Obljubili so ji, da se bom vrnila, saj grem tja samo zato, da bi dokazala da v resnici obstajam in da moje fotografije niso izmišljene.”
Četudi Ida na tekmovanju ni zmagala, se ji je preko poznanstva v Zagrebu odprla pot. Gospod Muller, lastnik opekarne in solastnik kinematografa Balkan Palace v Zagrebu, je njene fotografije posredoval filmskemu producentu Petru Ostermayrju v Berlin. Ko je prišla ponudba, jo je Idina mati jezno zavrnila. Ida je želela spoznati svet in uresničiti svoje sanje. 27. maja 1927 se je odločila zbežati od doma. V Berlin je z vlakom odšla brez materinega dovoljenja.
“To je bilo moje najdaljše in najtežje potovanje. Stisnila sem se v kot kupeja in s strahom gledala okoli sebe. Znala sem le nekaj nemških besed … S prvim vlakom sem se hotela vrniti v Ljubljano k materi in sestri.”
“Veliki Berlin, o katerem sem sanjala kot deklica, je bil zdaj tu, pred mano, jaz pa bi najraje pobegnila. Celo noč sem bila budna. Jutro sem dočakala s solzami v očeh.”
Zjutraj so jo predstavniki hiše Peter Ostermayr Film odpeljali na poskusno snemanje.
“Osvetlili so me z reflektorji. Kamere so začele brneti. Okoli mene je bilo vse polno kablov. Neznani ljudje so zijali vame in drug drugemu nekaj prišepetavali. Rekli so mi, naj kričim, se smejem, maham z rokami, naj se jočem. Zdi se mi, da sem bila najbolj verodostojna v sceni, v kateri sem jokala. V tistih trenutkih mi je bilo zares težko. Dovolj je bilo, da sem se spomnila, kako daleč od doma sem in kako sem prevarala svojo mater …”
Tako se je začela legendarna pot Ide Kravanja k filmu.
Producent Peter Ostermayr, ki je Ido Kravanja povabil na poskusno snemanje v Berlin, je imel na filmskem področju bogate izkušnje. Po podpisu dveletne pogodbe z Ido Kravanjo so komaj dvajsetletno dekle vzeli v roke strokovnjaki. Učila se je igre, plesa, šofiranja, jahanja, plavanja …
Njen prvi film je bil Kar zamolče otroci svojim staršem (Was Kinder den Eltern verschweigen), v katerem je Ita Rina nastopila v vlogi sobarice.
Po dveh mesecih dela pri hiši Peter Ostermayr Film, kjer je imela za začetnico dobre pogoje in pogodbo, ki so se ji čudile že uveljavljene igralke, si je Ida želela drugam. Sklenila je novo pogodbo s Kulturfilmom. Novi producenti so od Ide zahtevali spremembo imena in Ida Kravanja je postala Ita Rina.
V nadaljevanju je Ita Rina statirala, igrala majhne vloge in čakala na ugodno ponudbo, ponudbo za vlogo, s katero bi uspela. Po več “statiranjih” je Ita Rina dobila večjo stransko vlogo v filmu Zadnja večerja. Pogodbo za nastop v filmu Erotikon je podpisala 7. novembra 1928, dva dni po premieri filma Zadnja večerja.
Ko je Ita Rina srečala režiserja Erotikona Gustava Machaty-ja je bil ta star 27 let. Bil ji je izredno všeč, saj se v svojem umetniškem ustvarjanju ni hotel podrejati ničemur, kar ni bilo v skladu z njegovim umetniškim prepričanjem. Ko je Ita prebrala filmsko zgodbo o zapeljivcu in njegovi žrtvi, ki naj bi jo upodobila, je ugotovila, da bi to lahko bila njena življenjska priložnost. Ni se zmotila. 12. novembra 1928 je začela snemati Erotikon.
“Machaty me je z zanesljivo roko vodil skozi različna psihična stanja v filmu. Ljubila sem in prezirala, hrepenela in sovražila, bila sem srečna in žalostna, bila sem dama in čisto navadno dekle …”
Erotikon je bil posnet s pomočjo nove tehnične pridobitve - pogona kamere z elektromotorjem, kar je snemalcu omogočalo, da se je posvetil bolj kompoziciji slike. Uporabljali so tudi posebne objektive - mehkorisalce, ki naj bi z mehko, rahlo, neostro sliko po tedanjih estetskih kriterijih povečali umetniški učinek filmske fotografije.
Prva filmska predstavitev Erotikona je bila 27. 2. 1929 v kinematografu Passage v Pragi. Kritiki so bili nad filmom in nad igralsko kreacijo Ite Rine navdušeni.
Erotikon je imel leta 1929 neverjeten uspeh pri filmskih kritikih in gledalcih drugje po Evropi. Zaradi velikega uspeha pri publiki je približal češki film tujim gledalcem. Film je bil kot narejen zato, da povzroči škandale in razprave brez konca. Za tisti čas drzna tematika je bila prikazana na prefinjen in oseben način. Nihče ni mogel zanikati, da mladi režiser obvlada filmska izrazna sredstva in je sposoben emotivno prevzeti gledalca.
Ker se originalna verzija filma Erotikon ni ohranila, se je Narodni filmski arhiv iz Prage odločil, da ga restavrira iz obstoječih kopij. Novo verzijo filma so pripravili za počastitev stoletnice filma. Rekonstruirali so jo iz različnih zvočnih kopij in originalne cenzurirane češke kopije. Napisana je bila tudi nova glasba za orkestrsko spremljavo.
Ita Rina je januarja in februarja 1929 v najstarejšem praškem ateljeju AB na Vinohradig posnela film Sramota (Hanba). V fragmentirano ohranjenem filmu lahko vidimo le nekaj scen iz kabareta, prizor v sodnikovi pisarni in nekaj prizorov Ite Rine z materjo in možem.
V začetku meseca marca 1929 je Ita Rina prišla na počitnice v Ljubljano. Po srečanju z ljubljanskimi gledalci in oboževalci v Elitnem kinu Matica, se je zadrževala doma, v majhni družinski hiši v Rožni dolini, kjer je bilo v tistem času delavsko predmestje. Hodila je na sprehode, obiskovali so jo znanci in prijatelji. V času počitnikovanja se je zgodilo kar nekaj peripetij s časnikarji, ki so zvedavo ugibali o njenem ljubezenskem življenju.
Septembra 1929 je Ita Rina v ateljeju Efa v Berlinu posnela film Pomlad se budi, ki je nastal v produkciji Oswald filma iz Berlina, režiral pa ga je eden najplodovitejših režiserjev nemškega nemega filma, Richard Oswald. Ita Rina je igrala vlogo Ilze, potepuškega slikarskega modela, ki vihra od zabave do zabave. Ita Rina je prejela dobre kritiške ocene, v Zagrebu pa jo je sprejelo ogromno ljudi in s filmom doživela pravi triumf.
V produkciji Anton filma iz Prage je nastal film Obešenjakova Tončka. Izmed pripovedk, feljtonov in reportaž o praškem življenju pred prvo svetovno vojno, ki jih je napisal znameniti pisatelj in novinar, praški meščan židovskega porekla Egon Erwin Kisch, je bila mogoče najbolj znana zgodba prostitutke Tončke.
Po tej zgodbi je režiser Karel Anton posnel svobodno prirejeni film, ki se uvršča med najboljša dela češke kinematografije. Z Obešenjakovo Točko je režiser dosegel vrh svoje umetniške ustvarjalnosti.
Ita Rina je v vlogi Tončke, glavne protagonistke in nosilke celotnega dogajanja v filmu, s svojo zadržano, ponotranjeno igro ustvarila izjemno igralsko kreacijo. Ustvarila je celo paleto razpoloženj, od subtilne “materinske” človečnosti v prizoru z morilcem Prokupkom in liričnih scen z nesojenim možem do naturalističnih prizorov skrajne osamljenosti, pijančevanja in smrti.
Ita Rina je za vlogo prejela odlične kritike. V Ljubljani je bil film premierno prikazan 8. julija 1930 v Elitnem kinu Matica. Takole so zapisali v ilustraciji:
“Izredno težko psihološko in dramatično kreacijo Tončke podaja Ita Rina nadvse krasno. Njen napredek od Erotikona do Obešenjakove Tončke je skoro neverjeten. Njena igra je tako naravna in prepričevalna, da vpliva na gledalce z vso silo. Človek kar ne more verjeti svojim očem, da vidi ono skromno deklico, ki nas je nepričakovano zapustila, odšla v Berlin čisto nepoznana in se že več let tako uspešno uveljavlja na polju umetnosti in filma.”
V prvi polovici leta 1929 je Ita Rina podpisala enoletno pogodbo s produkcijsko hišo Merkur film iz Berlina, ki ji je obljubljala glavne vloge v štiri do pet filmih. Ko je spomladi leta 1930 Rade Pregarc obiskal Ito Rino na snemanju enega od njenih filmov, je spregovorila tudi o zvočnem filmu: “
“Veste, nas filmske umetnike zdaj najbolj zanima zvočni film. Ta utegne napraviti nememu filmu konkurenco. In se bomo morali pripraviti, da tudi mi lahko preidemo k njemu. Vežbamo glas (kdor ga seveda ima), se učimo jezikov itd., skratka prehajamo počasi v gledališke igralce, oziroma pevce.”
Po koprodukcijskem filmu Obešenjakova Tončka je za Merkur film posnela še film Kralj valčka.
Že leta 1929 je Ita Rina začela z režiserjem Richardom Oswaldom pripravljati zvočni film z naslovom Valenina svatba.
Konec julija 1930 je Ita Rina začela snemati film Valovi strasti v režiji znamenitega ruskega igralca Vladimirja Gajdarova.
Leta 1931 je Ita Rina dobila ponudbo za nastop v Hollywoodu. Ponudili so ji triletno pogodbo, vendar ji je njen zaročenec postavil ultimat: Hollywood ali jaz. Ita Rina se je odločila za poroko. V Berlinu je prestopila v pravoslavno vero in dobila novo ime Tamara. 19. aprila 1931 se je poročila z Miodragom Džordževićem. Po poroki se je odločila, da bo prekinila igralsko kariero in se posvetila le družinskemu življenju. Nenadna poroka je odjeknila predvsem v Franciji, saj je bila Ita Rina s triletno pogodbo vezana na produkcijsko hišo Luna film iz Pariza. Tudi tožba zaradi prekinitve ni omajala njene odločitve, da dokončno preneha z igranjem. Vendar se je po letu mirnega življenja v Beogradu vrnila pred kamere v filmu, ki so ga snemali na “domačih tleh”.
Ita Rina je leta 1932 nastopila v filmu Fantom Dormitorja, v katerem gre za pustolovsko-ljubezensko filmsko zgodbo.
Leta 1933 je Jugoslovenski prosvetni film iz Beograda, najpomembnejši filmski producent kulturnih filmov med obema vojnama, podpisal pogodbo s studijem Starfil iz Prage. V slikovitem okolju dalmatinskih ribičev naj bi posneli film An življenje teče dalje. V filmu nastopi Ita Rina.
Leta 1936 Jugoslovenski prosvetni film posname film Princesa koral, v njem Ita Rina nastopi v stranski vlogi.
Leta 1939 je Ita Rina odpotovala v Berlin na snemanje kriminalnega filma Centrala Rio, ki so ga pri nas predvajali pod neustreznim naslovom Trgovci z dekleti. Filma niso snemali v Riu, temveč v ateljejih Terra v Berlinu. Bilo je tik pred začetkom vojne in razmere so bile napete posebej za tuje igralce. Igralka se spominja, da so ji sledili na vsakem koraku in vohunili za njo. Po nasvetu jugoslovanskega veleposlanika v Berlinu Branislava Nušića je prvi dan po končanem snemanju filma pospravila kovčke in se vrnila v domovino.
Ita Rina se je zopet poslovila od filma, a se ni zavedala, da je pri dvaintridestih letih pravzaprav končala svojo kariero. Leta 1940 je rodila sina Milana. Po bombardiranju Beograda je družina za nekaj čas pobegnila v Vrnjačko banjo. Težko so se prebijali, še posebej, ko je leta 1934 rodila še drugega otroka, hčerko Tijano.
Imela je dve pomočnici, sestro Danico, poročeno Brašić, in mater. Marija Kravanja je najprej živela pri Danici, po rojstvu otrok pa se je preselila k Idi in ji pomagala voditi gospodinjstvo ter vzgajati otroke. Vse tri Kravanje so veliko tičale skupaj in hčerka Tijana pravi, da sta z bratom imela tri matere.
Po končani vojni se je Ita Rina skušala vključiti v nastajanje nacionalne kinematografije. Zaposlila se je pri podjetju Avala film. Leta 1951 je z režiserjem in snemalcem Žoržem Skriginom posnela nekaj kadrov celovečernega filma Velike žrtve, ki govoru o pokolu učencev in učiteljev v Kragujevcu med drugo svetovno vojno. Nato pa so jo pri Avala filmu odpustili z obrazložitvijo, da nimajo zaupanja v njeno delo. Ita Rina je v zvezi z odpovedjo poslala uredništvu Nedeljnih informativnih novin pismo, v katerem pravi:
“Ves čas, odkar sem pri jugoslovanskem filmu, mi niso ponudili nobene priložnosti, da bi na katerem koli področju kaj pokazala in kakor koli pomagala pri napredku jugoslovanske kinematografije. Zaradi tega postavljam vsej javnosti odprto vprašanje, ali je utemeljitev mojega odpusta upravičena ali ne. Prepričana sem bila, da lahko s svojimi izkušnjami in tudi s svojim imenom le koristim razvoju naše kinematografije. Zaradi tega sem mirno čakala, da pride pri izbiranju igralk vrsta name, ko bom lahko s svojo prvo vlogo pokazala tudi tistim, ki nimajo zaupanja v moje delo, da mi tujina ni dala priznanja le slučajno, pač pa sem si ga prislužila z dolgoletnim trdim igralskim delom.”
V sezoni 1951/1952 je sodelovala v Gledališču filmskih delavcev.
Pri Lovčen filmu je delala kot strokovna sodelavka za koprodukcijske filme.
Ita Rina je zadnjič stopila pred kamere v filmu Vojna, ki ga je posnelo hrvaško filmsko podjetje Jadran film. Režiral ga je režiser Željko Bulajić.
Iti Rini je ponudil majhno vlogo matere.
Ita Rina je takole povedala:
“Lik matere, ki ga bom upodobila v Bulajićevem filmu, še ne pomeni, da se bom zares vrnila k igranju. Nič ni odvisno od mene. Če bo ta vloga moj labodji spev, bom zadovoljna s tem, kar mi ostane in kar je enako lepo: spomini na preteklost in dom, v katerem živijo moj mož, sin in hčerka …”
Kmalu po zadnjem filmskem nastopu se je igralka upokojila. Ker je celo življenje bolehala za astmo, se je odločila za zidavo počitniške hišice v črnogorskem primorju. Vsa dela je vodila sama. Leta 1967 sta se z možem preselila v Budvo. Zadnja leta svojega življenja je negovala moža, ki je bolehal za sklerozo. Umrla je v Budvi med napadom astme 10. maja 1979. Pokopali so jo na novem pokopališču v Beogradu, “za pogrebom so šli znani filmski delavci in ustvarjalci, njeni prijatelji in oboževalci.”
Življenje Ite Rine, vse, kar je ustvarila, je seme za vse, ki želijo živeti velike sanje. Še posebej za deklice.
Za vedno bo zapisana kot prva slovenska filmska zvezda. V Divači smo ponosni na to, da je v Muzeju slovenskih filmskih igralcev stalna razstava, posvečena njenemu življenju in delu. Vabljeni, da jo obiščete!
***
O življenju in delu Ite Rine povzeto po:
Lilijana Nedič, Ita Rina, 1998
Lilijana Nedič, Ita Rina - Prva slovenska filmska zvezda, 2007
***
Fotografije: arhiv Slovenske kinoteke
