Kolodvorska ulica 3/a
6215 Divača
“Neskončna veličina je biti točka in vesolje istočasno od vekomaj do vekomaj.”
(B. Magajna: Na bregovih srca)
O življenju in delu dr. Bogomirja Magajne
Mnogo je poti do večne neskončnosti. Nekateri izberejo težje poti, a hkrati vse preizkuse prestanejo z nasmehom na obrazu, v drži velikega humanista, dobrotnika, in poleg tega ustvarjajo, da za seboj pustijo neizbrisljive sledi, po katerih tudi drugi iščemo svoje poti.
Magajna, Bogomir, pisatelj, zdravnik, rojen 13. januarja 1904 v Gornjih Vremah, umrl 27. marca 1963 v Ljubljani.
Starši (France in Marija Ambrožič, oba sta umrla 1946) so imeli srednjo kmetijo in manjšo trgovino – domačiji se je reklo »pri Oštarijevih«, s hišno številko 7. V družini je bilo četvero otrok, brat France se je uveljavil kot strokovni in leposlovni pisatelj. Sestra Danica se je odselila v ZDA, Pavla pa je ostala doma. Prve štiri razrede je Magajna obiskoval v Vremskem Britofu, kasneje je nadaljeval šolanje v Ljubljani. Med šolanjem je živel v Marijanišču, maturiral 1923 in se vpisal na medicino, kasneje je nadaljeval šolanje v Zagrebu, kjer je diplomiral 1930, nato pa opravil vojaške obveznosti v različnih krajih po Jugoslaviji kot vojaški zdravnik. 1927 so ga italijanske oblasti v odsotnosti obsodile, ker se ni odzval pozivu služenja vojaškega roka v Italiji. Zato se je moral za vrsto let odpovedati domačemu kraju in domu. Držal se je na varnem onkraj meje s fašistično Italijo, v Ljubljani. Vojaščino je odslužil v predvojni Jugoslaviji kot graničar na rapalski meji med Dravsko banovino in Julijsko krajino pri Logatcu. Zaposlil se je v bolnišnici za duševne in živčne bolezni v Polju in tam kot psihiater služboval do začetka druge svetovne vojne.
Od 1931 je bil tri leta praktikant na različnih oddelkih ljubljanske splošne bolnišnice, od 1935 je delal v psihiatrični bolnišnici na Studencu v Ljubljani, 1938 je opravil strokovni izpit v Zagrebu ter postal zdravnik sekundarij v bolnišnici na Studencu. 1941 je bil predsednik terenskega odbora OF v isti ustanovi, 18. maja 1942 so ga Italijani aretirali in obsodili kot dezerterja italijanske vojske. Kazen je prestajal v različnih krajih Italije kot bolničar ter v specialnem delovnem bataljonu. 10. septembra 1943 se je peš vrnil iz Italije ter se pridružil partizanom (Snežniška brigada), ustanovil je bolnišnico na Snežniku ter delal v različnih drugih partizanskih bolnišnicah. Od decembra 1943 je bil v sanitetnem oddelku Glavnega štaba NOV in POS, dobil čin kapetana ter postal član KPJ. 1944 je ustanovil Partizanski zdravstveni vestnik, 5. maja 1945 je postal član SNOS kot delegat Bolnišnice za duševne bolezni Ljubljana – Studenec. Od 1946 je bil primarij v isti ustanovi, v kateri je pričel 1947 zdraviti kot eden prvih v Jugoslaviji z insulinom. Priznan mu je bil specialistični naziv ter zaupano vodstvo 3. in 4. ženskega oddelka bolnišnice. Umrl je zaradi sladkorne bolezni.
Prejel je več državnih odlikovanj.
Poznan je po svojem širokogrudnem, dobrosrčnem značaju. Revežem je kupoval zdravila, pomagal Vremcem pri zaposlovanju v Ljubljani, doma v vasi pa obsipaval otroke z bomboni in si prislužil vzdevek »striček Baj-Baj«. Nastal bi zelo dolg seznam, če bi naštevali vse tiste, ki jim je pomagal.
Pesnik Janez Menart se ga je živo spominjal: »Najraje se je družil z mladimi umetniki. S trebuhom naprej in z rokama prekrižanima na hrbtu se je s svojim obilnim telesom, stopajoč nekako po petah, pomajeval po ljubljanskih ulicah … in kakor koklja s svojo samo prisotnostjo vabil mlade umetnike, predvsem pesnike in pisatelje … Tako se nas je na koncu te poti, v kaki gostilni ali v klubu kulturnih delavcev, nabralo okrog njega po deset pa tudi dvajset. Potem smo morali vsi jesti in piti na njegov račun.«
Kot strokovni pisatelj ima Magajna velike zasluge zaradi obsežnega publicističnega delovanja na področju zdravstvene prosvete. To delo je opravljal od 1932 do druge polovice petdesetih let. S posameznimi članki je sodeloval pri Narodnem gospodarju, MP, NR, Naši radosti, ŽS ter vodil rubrike Kotiček za zdravje (Kmečki glas), Naše zdravje (NŽ). Objavljal je tudi v Babiškem vestniku, Partizanskem zdravstvenem vestniku, ki ga je ustanovil 1944, Priroda, človek in zdravje, LDk, Vestniku (glasilu Psihiatrične bolnišnice v Ljubljani). Imel je tudi vrsto predavanj na ljubljanskem radiu ter v različnih krajih po Sloveniji, poleg tega pa je napisal tudi več tisoč osebnih odgovorov.
Kot kulturni delavec je že pred drugo svetovno vojno deloval v različnih društvih, kot npr. v Borbi (Zagreb) ter v Slovenskem društvu v Zagrebu. Pomembno je njegovo delo predsednika založniškega sveta založbe Lipa v Kopru (1954–63).
Prve literarne poskuse lahko zasledimo v šolskih glasilih Gaj in Plamen, ki je izhajal v Marijanišču in ga je Magajna urejal (1921–22, 1922–23), pri njem pa je sodeloval tudi po maturi do 1924. Leta 1922 je objavljal v zagrebški reviji Luč ter v Kosovelovi reviji Lepa Vida, nato pa tudi v vseh osrednjih slovenskih revijah: M, Križ na gori, DS, MP.
V svojih novelah je najprej črpal motive iz primorskega sveta, ki pa jih je oblikoval v simbolističnem stilu, ne brez sledi nove romantike (Primorske novele, MD 1930, Bratje in sestre, MD 1932). V tovrstnih delih ima ženska poseben položaj, saj je dvignjena iznad običajnega predmeta ljubezenskega čustva v vzvišeno, irealno, simbolično bitje, kakršno se kaže v novelah, ki so zbrane v zbirkah Le hrepenenja (Gor. 1937), Oživeli obrazi (Lj. 1943), Zgodbe o lepih ženah (Koper 1955), Na bregovih srca (Koper 1957). V Zgodbah o lepih ženah imajo pripovedi za naslove ženska imena: Marta, Zora, Irenea, Zala, Elza, Suta, Marina, Veljka, Olga, Marija. Magajna je te pripovedi snoval od sredine 20. do sredine 50. let v Ljubljani, Zagrebu in v domačih Vremah. Prva od novel se dogaja v času fašizma na Primorskem in se začenja prav na kolodvoru nad Vremsko dolino, na katerega po več kot letu dni stopi maturant Tomaž, ki se na koncu novele z bolečino v srcu zaradi odhoda ljubljene Marte v Brazilijo odpravi na Vremščico, od koder se mu odpre pogled na Tržaški zaliv in ladjo, na kateri se Marta pelje v daljni svet. Pripoved Olga, v kateri je Olga visoka in vitka temnolasa partizanka, pa se nanaša na pripovedovalčev dopust doma, pri čemer se pripovedovalec vrača v prednovoletni čas 1943, kar je tudi leto, ko je kapitulirala Italija in je šel Magajna v partizane.
Istočasno se pojavljajo vse močnejši realistični elementi, ki so še posebej močni v delih z avtobiografsko vsebino, kakršne srečamo v »generacijskem romanu« iz zagrebškega študentskega življenja Gornje mesto (1931, več ponatisov) ali v novelah iz vojaškega življenja, ki jih je kasneje zbral v zbirki Graničarji (1934), v novelah o življenju v partizanih (Odmev korakov, Koper 1953). V vseh teh delih pa se že zelo zgodaj kaže Magajnov interes do psihičnih doživetij junakov. Vse bolj so ga privlačevali izjemni psihični procesi, kar prav gotovo ni brez zveze z njegovo zdravniško prakso. V tovrstnih delih se pogosto oddaljuje od realističnega psihologiziranja in se poslužuje sodobnejših izraznih oblik. Najboljše tovrstne novele so zbrane v zbirki Zaznamovani (Ljubljana 1940), ki gotovo spada v vrh Magajnovega opusa. Poleg tega je treba upoštevati tudi Magajnov smisel in občutljivost do socialnih krivic, ki jih je obdelal v vrsti svojih boljših del.
Magajna se je uveljavil tudi kot mladinski pisatelj, ki je ustvaril vrsto kvalitetnih del te vrste. V nekaterih delih je posegel po modernizirani umetni pravljici, ki obravnava s pravljičnimi rekviziti splošna etična vprašanja (Brkonja Čeljustnik, Lj. 1933 – več izdaj), ponekod pa v obliki pravljice seznanja mladega bralca s pojavi iz sodobnega življenja (Čudovita pravljica o Vidu in labodu Belem ptiču, Lj. 1937; Racko in Lija, Lj. 1943 – več izdaj; O zlatem klasu, zlatem grozdu in biseru, Mrb. 1955; Povestice o punčki Maji, Lj. 1957 – več izdaj). Mlademu junaku in tudi bralcu se je znal lepo približati in s svojo izvirnostjo je dosegel odlične vzgojne učinke, ne da bi zašel v moraliziranje.
Bogomir Magajna je verjetno najbolj poznan kot avtor pravljice o divjem možu Brkonji Čeljustniku (1933) – z lahkoto je trgal čeljusti zverinam, ki so napadale pastirje in živino, in je imel lepe bele brke, ki so bili tako dolgi, da si jih je trikrat zavihal od tal do nosu. V podzemlju je živel skupaj z vilami, s škrati, z rakom Dolgokrakom in zmajem Triglavom. Ko so na svatbi ljudskega poglavarja pijani svatje Brkonji odrezali brke, so nad prebivalce prišle čudne nadloge. Brkonja je ugrabil lepo poglavarjevo hčerko, ki pa jo je rešil sin starega ribiča Postrvnika po imenu Branko. S svojim igranjem na gosli je povzročil, da so Brkonji zrasli še lepši brki ter se je povrnil med ljudi in si spet pridobil spoštovanje. Prav literarni lik Brkonje Čeljustnika spremlja pohodnike na (krožni) štiriurni Magajnovi poti (pobudnica Mirjam Frankovič Franetič), saj je Magajna v resnici rad planinaril in pogosto hodil na Vremščico (1027 m). Vremščica pa tudi okoliški in bolj oddaljeni vrhovi Nanos, Slavnik, Javorniki, Snežnik, Triglav, Vrsnik, Blegoš, Slivnica so večkrat omenjeni v Magajnovi povesti Graničarji (1934), kjer je tematizirano dogajanje ob jugoslovansko-italijanski meji in predvsem na Notranjskem.
Magajnovo pripovedništvo je usmerjeno v idealističnem pravcu povojne mladine in je prepojeno večinoma s čustveno, deloma tudi z miselno liričnostjo. Realne podobe, ki so velikokrat osebna pisateljeva doživetja, so le simboli za težnjo po preosnovi človeštva, ki jo doseže človek v ekstazi, trpljenju in občutju lepote. S tem črta orise in opise samosvojega umetnika.
Bogomir Magajna nam v svojih delih ponuja sporočilo o drugačnih človeških odnosih, ko »ljubezen niso samo lepe oči in mlad obraz, ljubezen je dogajanje človeka, ki sočloveka in brata spozna.«
Pripovedna proza: Primorske novele, 1930. Bratje in sestre (novele in črtice), 1931. Gornje mesto (povest), 1931, 1957. Graničarji (povest), 1934. Le hrepenenje (novele, ps. Bogo Vremec), 1937. Zaznamovani (novele), 1940. Oživeli obrazi (pesmi v prozi), 1943. Odmev korakov (novele iz vojne), 1953. Zgodbe o lepih ženah (novele), 1955. Na bregovih srca (novele), 1957.
Mladinska proza: Brkonja Čeljustnik (povest), 1933, 1956, 1975, 1981. Čudovita pravljica o Vidu in labodu Belem ptiču, 1937. Racko in Lija, 1943, 1954, 1965, 1971. V deželi pravljic in sanj, 1952. O zlatem klasu, zlatem grozdu in biseru, 1955. Povestica o punčki Maji, 1957, 1978.
Izbrana dela: Življenje in sanje (izbor z bibliografijo), 1965. Izbrana mladinska besedila, 1980.
Povzeto po:
Zoltan, Jan: Magajna, Bogomir (1904–1963). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi338472/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. januar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.
In drugih spletnih virih ter besedilih.
Po dr. Bogomirju Magajni nosi ime divaška osnovna šola.
Po njem je poimenovana tudi ulica v Divači.
Magajnova krožna pot spada v sklop projekta Slovenska pisateljska pot. Krožna pot je dolga dobrih 13 kilometrov, zanjo potrebujete dobre štiri ure, je zelo dobro označena in urejena in jo je mogoče prehoditi tudi samostojno.
Dostop je iz Divače v smeri proti Ribnici in Ilirski Bistrici. Na izhodišču stoji velika označevalna tabla v slovenskem, angleškem in italijanskem jeziku in s slikami pomembnejših kulturnih spomenikov v kraju ter zemljevidom.
Pohodnike ob poti spremljajo usmerjevalne table z risbo Brkonje Čeljustnika. Gre iz Famelj skozi Vremski Britof, po poljski poti do Gornjih Vrem s postankom ob Magajnovi rojstni hiši, naprej po gozdni cesti nad Gornjimi Vremami, prečka glavno cesto za Neverke in Pivko ter se vzpne po gozdni poti do »žleba«, kjer se veže na gornjeležeško planinsko pot proti Vremščici. Z vrha se nato spuščamo po markirani poti proti Dolnjim Vremam.
Za družine z otroki in tiste, ki daljše poti ne zmorejo, je na voljo krajša pot, dolga 3,5 kilometra, ki pelje iz Famelj v Gornje Vreme do pisateljeve rojstne hiše in se obrne nazaj na izhodišče. Za to pot boste potrebovali približno uro in pol do dve uri.
Bogomir je imel še starejšega brata Franceta, ki je bil novinar, urednik in znani sadjar pa tudi pisatelj, v širši javnosti sicer manj znan.
Rojstna hiša bratov Magajna
T: +386 (0)5 714 62 15 (Ivko Spetič)
Sredi vasi stoji obnovljena rojstna hiša pisateljev Bogomirja in Franceta Magajne, ki je danes last njunega nečaka Ivka Spetiča Magajne. Starejši brat France je bil novinar, urednik in znani sadjar pa tudi pisatelj, v širši javnosti sicer manj znan, med domačini pa zelo priljubljen po delu Žalostne zgodbe veselih Kraševcev.
Ogledi: Ogled spominske sobe je mogoč le po predhodni najavi.
Zapis je pripravljen na podlagi internetnih virov.
DOGODKI V PRVI POLOVICI LETA